Države se zavedajo prezadolženosti

Dvigi obrestnih mer so tako pri državah, kot tudi pri posameznikih močno povečali stroške zadolževanja. Po dolgem obdobju izredno nizkih in negativnih obrestnih mer se vračamo v obdobje normalizacije oziroma smo že tam. Višji stroški kredita pa nas nekako silijo v razmislek za kaj in koliko se bomo zadolževali.

Predvsem slednje, torej koliko se bomo zadolževali, je bilo na ravni držav z evrom v teoriji precej jasno dogovorjeno. V praksi pa so se dogovori izkazali bolj za mrtvo črko na papirju. Čeprav naj bi se dogovori spoštovali, pa se konvergenčni (maastrichtski) kriteriji torej, da dolg države v danem letu ne sme presegati 3 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) in da naj skupni dolg ne bi presegal več kot 60 odstotkov BDP zdi zgolj še kot utopija. Glede na stopnje zadolženosti nekaterih držav se v ta merila popolnoma vse države evra ne bodo vrnile še več desetletij. Če pogledamo samo nekatere najbolj zadolžene, kot sta Italija in Grčija, se ideja prav zares zdi nemogoča. Če izvzamemo nekatere ekstreme, kot sta prej omenjeni državi, pa nam tudi v povprečju ne kaže najbolje. Čeprav je inflacija pripevala k zniževanju dolga, pa ta v povprečju v evroobmočju še vedno znaša 91,2 odstotka BDP (podatek za junij) in od dvajsetih držav z evrom jih le 8 dosega zastavljen cilj.

Če je večina držav izven okvirjev in se nam zdi, da se to jemlje vedno bolj zlahka, je na mestu vprašanje: Ali je dolg držav, ki je višji od BDP problematična za celotno evroobmočje? Odgovor je se seveda pritrdilen. Skupna valuta ima eno kritično slabost, da previsoka zadolženost in posledični problemi lahko povzročijo probleme pri vseh državah s to valuto. Samo spomnimo se krize, ki je sledila grški prezadolženosti v začetku prejšnjega desetletja. Povzročila je pravi potresni val po celotni Evropi.

Države se tega načeloma zavedajo. Seveda pa se, kot je za EU v navadi, razlikujemo glede tega, kaj je pravilni pristop. Nekateri se zavzemajo za bolj fleksibilno politiko, ki bi bila bližje realnemu stanju in ki delno upošteva slabe izkušnje zategovanja pasu med krizo, ki se jih prav tako lahko spomnimo iz primera Grčije. Spet drugi, kot npr. Nemčija si želijo stroge meje kot je bila določena in prehodno obdobje, v katerem bi se države morale vrniti svojo zadolženost pod mejo 60 odstotkov.

Med usklajevanjem držav pa se težava delno ureja že sama. Kot že omenjeno, se je zadolženost držav v zadnjem času, merjena v odstotkih BDP, kot posledica visoke inflacije in nominalne rasti BDP znižala. Prav tako višje obrestne mere počasi in vztrajno dvigujejo povprečne stroške zadolževanja držav. Inflacija bo minila, višje obrestne mere pa bodo vsaj še nekaj časa vztrajale z nami. Kljub temu pa vsaj srednjeročno pričakujemo, da se bodo tudi te počasi spuščale. Kljub temu pa nas po obdobju, ko so investitorji plačevali, da so lahko državam posojali denar, usmerjajo v pravo smer in nazaj na realna tla. Višje obrestne mere torej niso samo pozitivna ali negativna stvar. Čeprav višji stroški zadolževanja pomenijo manj denarja za druge stvari, pa sili države v razmislek glede omejitve zadolževanja. Manko volje za vsiljevanje pravil v času, ko so države za svoje zadolževanje z negativnimi obrestnimi merami bile dejansko nagrajene, se z višjimi obrestnimi merami umika. Torej prav lahko se zgodi, da bodo višje obrestne mere pomembno pripomogle k stabilnosti naše valute, kar pa je na dolgi rok zagotovo pozitivno za gospodarstvo. Zagotovo pa brez politične volje to na dolgi rok eden bo dovolj.