Dr. Strangelove ali kako sem se naučil vzljubiti kapital

Vse več je govora o tem, da postajajo stanovanja v Sloveniji popolnoma nedostopna za mlade družine. Posledično narašča zaskrbljenost, vezana na prihodnost države in samega ustroja slovenske družbe. Tako ni naključje, da se v predvolilnem obdobju stopnjujejo obljube in vprašanja političnih strank, ki pogosto zvenijo precej ogorčeno: »Kako si bodo lahko mlajše generacije ustvarile družino? Kako si lahko povprečen Slovenec, ki prejema povprečno plačo, privošči dvosobno stanovanje, vredno več sto tisoč evrov?«.

Skrb ni odveč. Poleg tega jo lahko utemeljimo s konkretnimi številkami. Po podatkih SURS-a so se od leta 2015 stanovanjske nepremičnine v državi podražile za 49 odstotkov. Raziskava GURS-a za tretji kvartal leta 2021 je pokazala, da znaša cena kvadratnega metra povprečnega stanovanja v Ljubljani kar 3250 evrov. Če pobrskamo po spletni strani Numbeo, pa pridemo do zaključka, da je kvadratni meter povprečnega stanovanja v središču Ljubljane vreden kar 3865 evrov, kvadratni meter stanovanja na obrobju prestolnice pa kupca stane 2921 evrov. Z iste spletne strani je možno razbrati, da znaša povprečna (neto) plača v Ljubljani 1301 evrov. Če uporabimo te podatke, lahko enostavno izračunamo, da mora povprečen Ljubljančan delati skoraj tri mesece, da si lahko privošči enoto te zavidanja vredne dobrine. A vendar na tej nezavidljivi lestvici Slovenci nikakor nismo na vrhu. Razmerje znaša 3,9 za Londončane; 4,6 za Parižane; 4,5 za Rimljane in 2,3 za Berlinčane. Če primerjamo Ljubljano z drugimi vzhodnoevropskimi prestolnicami, zasledimo, da je razmerje 4,2 za Prago; 3,5 za Budimpešto; 3,4 za Bratislavo in 3,1 za Zagreb. Na najvišjih mestih te lestvice pa verjetno zasledimo največja azijska mesta; razmerje znaša 11 za Hongkong; 4,6 za Singapur; 8,4 za Tajpej; 8,2 za Seul; 3,3 za Tokio in kar 13,3 za Peking. Izgleda torej, da so tovrstne težave skupne celemu svetu. A vendar je povsem mogoče, da razlog tiči kje drugje. Če namreč na nepremičnine gledamo skozi prizmo kapitalske naložbe, opažamo trend, da rast plač ne sledi več rasti cen kapitala.

Skrb zaradi višine najemnin in nedostopnosti nepremičnin utemeljena, razlogi pa fundamentalne narave

Leta 2014 je izdal francoski ekonomist Thomas Piketty knjigo Kapital v 21. stoletju. Pikettyjeva argumentacija temelji na dejstvu, da je donosnost kapitala v zadnjih nekaj desetletjih (relativno močno) presegala ekonomsko rast v razvitih državah. Ker pa je le-ta močno (pozitivno) korelirana z rastjo oz. višino plač, ni težko razbrati, da se razlika v premoženju med tistimi, ki si že lastijo kapital, in tistimi, ki si kapital želijo pridobiti z delom (oziroma bolj natančno s plačanim delom, torej zaposleni, ki niso lastninsko povezani z delodajalcem), veča. Ker pa so tudi (stanovanjske) nepremičnine kapital in ker so prav tako (stanovanjske) nepremičnine tudi naložba, ni presenetljivo, da so tako cena le-teh kot tudi najemnine (višina najemnine je namreč močno korelirana s ceno same nepremičnine) poletele v višave.

Čeprav je torej skrb zaradi višine najemnin in nedostopnosti (stanovanjskih) nepremičnin povsem utemeljena, lahko iz navedenega sklepamo, da so razlogi za nastalo situacijo fundamentalne narave (niso torej vezani na slovensko družbo ali na ceno stanovanj v svetovnih prestolnicah) in temeljijo na globalnem trendu razhajanja med zaslužkom iz dela ter zaslužkom iz kapitala. Takšen trend je bil prisoten v celotni zgodovini človeštva z nekaj desetletno izjemo v obdobju po drugi svetovni vojni. Če so takrat vodilni ekonomisti trdili, da bodo tehnološke inovacije in družbenopolitične spremembe neizbežno pripeljale do družbe, kjer »živijo otroci vedno bolje od staršev«, se je v zadnjih nekaj letih glasbena spremljava teh izjav spremenila. Tako na Vzhodu (npr. kitajski »lying flat movement« in japonski fenomen hikikomorijev, pri čemer si mladi Kitajci in Japonci ne želijo več aktivno sodelovati v družbi) in na Zahodu (npr. subreddit r/antiwork spletne strani Reddit, pri čemer večinoma ameriški uporabniki kritizirajo delodajalce) kažejo na splošno nezadovoljstvo in stisko mlajših generacij po celem svetu. Izvedba spremembe paradigme pa je nejasna v njenem poteku in skoraj shizofrenična v njenih ciljih (npr. protislovna želja po znižanju cen nepremičnin zaradi nedostopnosti stanovanj za mlade in hkrati ohranjanje ali zvišanju le-teh zaradi potreb po upokojitvi starejših državljanov). Enostavne rešitve tega vprašanja torej ni.
V obdobju najvišjega stresa zaradi poteka hladne vojne je priznani britanski režiser Stanley Kubrick leta 1964 izdal celovečerni film Dr. Strangelove, ki je nazorno upodobil klimo paranoje in stiske svojega zeitgeista ter ga dekonstruiral na groteskno komični način. Angleški podnaslov njegove mojstrovine je How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb. Podobno sem mnenja, da se (žal) moramo tudi sami naučiti, da se nehamo ukvarjati z nastalo družbenopolitično situacijo, in vzljubiti kapital.

Objavljeno v: Svet kapitala, datum, 7. 12. 2021