Gospodarski obeti nižji, inflacijska pričakovanja višja

Ključni poudarki na globalni ravni:

• Seznam posledic rusko-ukrajinske krize je vse daljši (valute, rast cen, sankcije, energetska negotovost, gnojila, poljščine, živila, redke zemljine, umikanje zahodnih podjetij z ruskega trga,…) in ne nazadnje, čas potreben za odpravo ovir v oskrbovalni verigi se z ukrajinsko vojno podaljšuje
• V kovid sagi se pozornost premika od variante Omikrona k BA.2
• EU je najavila pospešeno energetsko osamosvajanje od Rusije
• IEA znižuje napovedi o porabi nafte, sočasno njene članice sproščajo strateške rezerve
• Trg dela nadaljuje z okrevanjem
• Številne centralne banke po svetu opuščajo spodbude, Kitajska jih krepi
• Dilema rast vs. inflacija pridobiva na pomenu
• V retoriki institucij opazno nižanje obetov, recesija še ni osrednji scenarij

ZDA

ZDA imajo v primerjavi z Evropo višjo stopnjo odpornosti na rusko-ukrajinsko krizo. Rusija za ZDA ne predstavlja pomembnega trgovinskega partnerja, ob tem pa je tudi energetsko skoraj samozadostna. Neposredno bi jo lahko občutile prek povišanih ravni cen, v primeru, da bi ukrajinska kriza trajala dalj časa, pa bi se težave k njim lahko prelile prek Evrope. Kriza že povzroča dodatno oporo inflaciji. Pričakujemo trajneje povišanje ravni cen materialov in surovin, energentov in živil, kakor tudi dodatne motnje v oskrbovalni verigi. Predhodna pričakovanja, da bodo ovire v nabavni verigi izzvenele, inflacija pa bi se proti koncu letošnjega leta približala ciljni, se prestavljajo po časovnici naprej. Pričakovanja glede letošnje inflacije so se okrepila z 2,6 na 4,3 odstotka. Medtem se nadaljuje upočasnjevanje rasti potrošnje blaga in krepitev storitvenega segmenta. Trg dela je vstopil v območje polne zaposlenosti. Brezposelnost znaša 3,8 odstotka, le še 0,3 odstotne točke nad ravnjo pred izbruhom pandemije. Plače še naraščajo, vendar po stopnji, ki na inflaciji zaenkrat še ne pušča večjega odtisa. Ravni indikatorjev PMI so se po januarskemu zdrsu, ki ga lahko pripišemo virusu Omicron, dvignile. Vseeno trenutna raven PMI napoveduje nižjo gospodarsko dinamiko v primerjavi z lanskoletno. Odpornost še naprej odraža nepremičninski sektor, ki pa se mu sodeč po rasti hipotekarnih obrestnih mer napoveduje novo obdobje oz. postopno umirjanje. V prihodnje bo večje pozornosti deležno razpoloženje med potrošniki. Sodeč po indikatorju »Michigan Consumer Sentiment«, se nahaja na najnižji točki po letu 2011. Razpoloženje se je nižalo že pred izbruhom vojne v Ukrajini, v zadnjem obdobju je pod vplivom povišanih inflacijskih pričakovanj. Ta se nahajajo pri 5,4 odstotka oziroma ravni, najvišji po obdobju zadnje naftne krize v zgodnjih 80-ih. Potrošniki pričakujejo nadaljnjo erozijo prihrankov in dohodkov, kar se običajno odrazi na spremembi potrošniških navad oziroma pripravljenosti za večje nakupe. Res je, da so prihranki na visokih ravneh. Vendar je njihova distribucija močno skoncentrirana pri gospodinjstvih z visokimi dohodki, katerih potrošniške navade odstopajo od povprečnega ameriškega gospodinjstva. Zatorej je pri pričakovanjih glede aktivacije prihrankov smotrna določena mera zadržanosti. Vsekakor je potrošnja segment, ki ga pozorno spremlja tudi FED. Ta je materializiral napovedi o postopni normalizaciji denarne politike in izvedel prvi korak na poti zviševanja ključne obrestne mere. Tokrat za 0,25 odstotka. Ni izključeno, da bo kateri od naslednjih dvigov izdatnejši (npr. 50 bt.). Morda že v drugem četrtletju. Ob takšnem scenariju bi lahko ob koncu leta celo presegla 2 odstotka. Za leto 2023 pa se trenutno pričakujejo štirje dodatni dvigi in obrestno mero pri 2,8 odstotka. Glede na osnovni izvor inflacije (npr. dobavne verige), FED-ovi ukrepi večjega vpliva na inflacijo na kratek rok ne bi imeli. Ker pa se viri rasti cen množijo se krepi tudi potreba po bolj pospešenemu ukrepanju. Vsekakor za ceno upočasnitve povpraševanja in posledično gospodarske dinamike. Trenutna robustnost ekonomije to omogoča. FED zaenkrat pričakuje letošnjo rast BDP na ravni 2,8 odstotka (ob decembrski napovedi je znašala 4 odstotke). Ob morebitnem hitrejšem višanju ključne obrestne mere, se pričakovanja glede rasti lahko dodatno spustijo. Nižja rast v letošnjem letu odraža tudi bazni učinek, saj je bila lanska rast visoka (5,7 odstotka).

Kitajska

Kitajska se še vedno sooča z izzivom ohlajanja gospodarstva. Izvira iz nakopičenih težav nepremičninskega sektorja in preusmerjanja gospodarskega modela k domačemu potrošniku. V prvem primeru se posledice odražajo na ohlajanju nepremičninskega sektorja, posredno pa tudi sektorjev, ki so z njim povezani. V drugem primeru pa izbruhi virusa in vztrajanje pri pristopu ničelne tolerance še naprej hromijo potrošniški potencial. V kolikor preslikamo na Kitajsko kovid razmere iz sosednjega Hong Konga (zdravstveni sistem je preobremenjen, smrtnost je na rekordni ravni), obeti niso dobri. Razvoj bo pogojeval tudi odziv države na ukrajinsko krizo. To se med drugim nanaša na področje energentov, ki za Rusijo predstavlja ključni finančni vir in ga je Zahod začel omejevati. Se pa zdi, da morebitnim večjim premikom na poti stojijo omejene zmogljivosti cevovodov usmerjenih proti Kitajski in kitajskih rafinerij. Na kratek rok. V primeru, da bi Kitajska za Rusijo odprla t. i. zadnja vrata, bi to povzročilo dodatno zapiranje vrat Kitajski proti Zahodu, česar pa si kitajsko vodstvo ob obstoječih izzivih težko privošči. Bo pa odziv Zahoda na rusko agresijo natančno analizirala, kar bi ji lahko prišlo prav v primeru eskalacije njenih odnosov s Tajvanom. Kitajska z inflacijo nima težav in je sočasno eden zadnjih branikov še višje rasti cen na globalni ravni. To dosegajo z državno regulativo oziroma nadzorom cen, ki pa se bo verjetno odrazila na nižjih maržah in dobičkonosnosti domačih podjetij. Na verjetnost ohlajanja gospodarstva nakazujejo tudi nizke ravni PMI-jev. Centralna banka PBOC se je na neugodne trende že odzvala s spodbudnejšo denarno politiko. Za razliko od drugih centralnih bank po svetu je posegla po ukrepu znižanja ključne obrestne mere in krepitvi likvidnosti na trgu. Ocenjene rasti BDP za naslednje leto se še nahajajo na ravni dobrih 5 odstotkov. Ocene rasti so bile pripravljene pred izbruhom ukrajinske krize in ponovnim izbruhom Covid-19 ob koncu prvega četrtletja letošnjega leta. Zdi se, da bo dinamika v drugem četrtletju popustila.

Evro območje

Evropa je izdatno izpostavljena učinkom, izhajajočim iz rusko-ukrajinske krize. Razlog predstavlja visoka odvisnost od ruskih energentov. Še pred izbruhom krize so se nakazovale težnje k znižanju omenjene odvisnosti, izbruh krize pa bo prizadevanja pospešil. Zelena transformacija bo medtem deležna prilagoditev, saj je na kratek rok nemogoče zapolniti vse vrzeli, ki jih bo povzročil proces prenove geostrateške podobe Evrope. Ker pa Rusija ni nepomemben vir redkih zemljin, na katerih temelji zelena tehnologija, se bi lahko čas transformacije podaljšal. Ključni izziv predstavlja plin. V primeru večjih težav pri iskanju alternativnih oskrbovalnih poti, se bi težave z oskrbo med prvimi odrazile pri podjetjih, to pa bi lahko na trgu povzročilo občasne motnje proizvodnih procesov in posledično občasno pomanjkanje določenih vrst blaga in dobrin. Prebivalstvo in ključna infrastruktura imata namreč prednost. Trenutno trg dela ostaja relativno čvrst, kar pa ne velja za inflacijo, ki nadaljuje s trendom rasti. Nadaljuje se tudi pospešena rast cen pri proizvajalcih, kar posredno predstavlja oporo nadaljnji rasti končnih cen. Ključni vir rasti cen še vedno predstavlja energija, se pa seznam virov pospešeno širi. Ker je bila rast cen visoka še pred izbruhom ukrajinske krize, bo le ta zagotovo prispevala k dodatnim zvišanjem. Povišana negotovost vpliva na okrepljeno pešanje razpoloženja, tako med podjetji kot tudi potrošniki. To se običajno najprej odrazi pri investicijah in potrošnji. PMI-ji nakazujejo, da rast (še) ni ogrožena. Da pa se pričakovanja znižujejo, nakazuje drastično znižanje indikatorja gospodarske klime, ki ga objavlja ZEW (Center za evropske gospodarske raziskave). Ta se je iz pozitivnega območja premaknil v negativno, na raven najnižjo po mesecu marcu leta 2020. Napovedovanje ob trenutnih izrednih okoliščinah je izjemno zahtevno, česar se zavedajo tudi pri ECB. Zato so pripravili več možnih scenarijev razvoja in ohranili zadržano držo glede nadaljnjih ukrepov. Na mizi je ostalo »zgolj« pospešeno ukinjanje programa odkupov APP. Glede spreminjanja ključne obrestne mere (v času nastajanja prispevka) ECB ne nakazuje na nič konkretnega v letošnjem letu, medtem ko udeleženci na trgu kapitala pričakujejo dva. Ocenjene rasti BDP za letošnje leto so že zabeležile negativno korekcijo in se sedaj nahajajo na ravni 3,8 odstotka (lansko leto je rast znašala 5,3 odstotka). Izpostavljenost do rusko-ukrajinske krize in njenih posledic predstavlja visoko negotovost napovedi.

Japonska

Japonska je, za razliko od Kitajske, obsodila rusko invazijo, podprla sankcije Zahoda in se jim tudi pridružila. Gospodarsko okrevanje se nadaljuje. Na četrtletni ravni pričakujemo nestanovitnost okrevanja, ki je bila prisotna tudi že v lanskem letu. Okrevanje namreč pogojuje vpliv virusa, plače še vedno ne naraščajo, po novem pa tudi uvozna odvisnost od energentov in njihove povišane ravni cen. Ponovni izbruhi Covid-a za Japonsko predstavljajo skrb, saj je vlada pri tej temi zelo previdna in hitro posega po uvedbi izrednih razmer in zapiranju meja. K ukrepom jih bi lahko ponovno vodilo dejstvo, da se precejšen delež populacije za četrti odmerek še ni odločil. Če tako ostane, bo dinamika še posebej ogrožena v drugi polovici letošnjega leta. Do krčenja pa bi lahko prišlo že tekom prvega in/ali drugega četrtletja. Zaenkrat je veliko rezerv v visokih prihrankih, vendar je njihova izdatna aktivacija, zaradi visokega deleža starejše populacije, na krajši rok malo verjetna. Zaviralno bo na potrošnjo, zaradi pospešenega trošenja prihrankov, delovala povišana raven cen energentov. Japonska je v tem segmentu uvozna odvisnica. Njihov delež je lani predstavljal 20% celotnega uvoza. Trenutno so njihove cene višje za okoli 60%. Če se količina ne bi spremenila, to predstavlja kar 2% BDP. Zdi se, da bo izvoz še naprej ključen, seveda pa odvisen od težav dobavnih verig. Te so trenutno najbolj pereče v avtomobilskem sektorju. Nekoliko je namreč popustila pričakovana opora s strani storitvenega sektorja. Indikator PMI za ta sektor se je spustil v območje kontrakcije. Bi pa nihaj lahko razumeli kot kratkoročen, saj je bil povzročen s strani kovida. Japonska z inflacijo nima večjih težav, ostaja na nizkih ravneh. V drugem četrtletju pričakujemo zvišanje zaradi rasti cen energentov, kljub temu pa še vedno ima možnost ostati pod ciljno ravnjo centralne banke. Centralna banka BOJ bo še vztrajala pri nadpovprečno ohlapni denarni politiki. Ocenjene rasti BDP za letošnje leto se še nahajajo na ravni okoli 3%. V primerjavi z ostalimi to predstavlja relativno visoko rast, vendar velja omeniti, da je Japonska med vsemi štirimi opisanimi ekonomijami edina, katere BDP, kljub izdatni rasti v zadnjem četrtletju še vedno za 2,9% zaostaja za predpandemično ravnjo BDP. V primeru, da cene energentov ostanejo povišane daljše obdobje, pričakujemo znižanje napovedi rasti na letni ravni in tudi možnost krčenja v kakšnem od naslednjih četrtletij.