Prihodnja inflacijska dinamika še vedno uganka za centralne banke

Tukaj je v prvi vrsti Fed, ki je po zapisih z zadnjega sestanka ponovno izrazil nelagodnost glede inflacijskih pričakovanj. Zadnji ekonomski indikatorji, kot so gospodarska dinamika, trg dela, cene energentov, namreč po njegovem mnenju ne kažejo dovolj prepričljive slike, da bi se osnovna inflacija (brez upoštevanja cen hrane in energentov) znižala na njihovo ciljno raven 2 odstotka v prihodnjih dveh letih. Tako je po zadnjih informacijah večina članov komiteja Feda za letošnje leto naklonjena vsaj še 0,25 odstotka višji ravni obrestne mere. Poleg tega je bila že pred časom v komunikaciji z javnostjo izražena tudi možnost o celo povečanem kvantitativnem zategovanju. Skratka, ključna skrb ameriškega Feda ostaja osnovna inflacija, čeprav je ta zdrsnila že pod raven temeljne obrestne mere. Po njihovem razmišljanju o potencialno še višjih obrestnih merah se zdi, da postaja centralna banka že nekoliko neučakana do nadaljnjega zniževanja osnovne inflacije.

Upravičeno? Kratkoročno morda je, saj če poškilimo v zadnjo napoved rasti BDP, ki ga sproti izračunava atlantski Fed, kaže na to, da bo ameriško gospodarstvo v tretjem kvartalu, gledano iz kvartala v kvartal, celo preseglo 5-odstotno realno rast. Ob tem, da trg dela ostaja čvrst in povprečna urna postavka ostaja nad 4-odstotno letno rastjo, bo verjetno še vedno premalo pritiska na potrebno znižanje rasti najemnin, ki predstavlja glavno komponento visoko zasidrane osnovne inflacije. Vendar je srednjeročno malo verjetno, da se osnovna inflacija ne bi vrnila na 2-odstotno raven, ki velja za povprečje zadnjih dveh desetletij. V vmesnem času bonitetne agencije v ZDA znižujejo rating ocene manjšim ameriškim bankam zaradi oteženih razmer pridobivanja (ugodnih) virov financiranja kot posledice realokacije sredstev depozitarjev iz bank v druge bolj donosne naložbene oblike, kot so denimo zakladne menice. Tega pojava zagotovo ne opažajo samo v ZDA, temveč tudi v drugih razvitih državah, kjer še vedno obstaja visok razkorak v donosnosti med depoziti na odpoklic in zakladnimi menicami.

Namreč, držanje povišanih obresti in obrestnih pričakovanj centralnih bank po svetu za zdaj še ne vpliva pomembno na znižanje osnovne inflacije prek višjih stroškov financiranja, kot si želijo centralne banke, temveč predvsem znižuje povpraševanje po posojilih in na drugi strani po dolgem času povečuje zanimanje vlagateljev po najbolj varnih finančnih instrumentih, kot so zakladne menice. Ko že omenjamo termin povišane obrestne mere, naj na koncu spomnim, da je bila obrestna mera ECB za potrebe zagotavljanja tedenske likvidnosti bančnemu sistemu tako visoka, kot je zdaj, nazadnje leta 2008 in je na tej ravni obstala nič več kot dva meseca, preden se je začela zniževati.