Stroški zadolževanja se povečujejo

Sveža izdaja obveznic EU je dosegla skoraj desetkrat višji zahtevani donos kot novembra 2020.

Pet milijardna izdaja obveznic, ki jo je v tem tednu opravila Evropska unija za financiranje 800 milijard evrov vrednega sklada za okrevanje po pandemiji, je pokazala, da med vlagatelji vlada visoko povpraševanje po takih obveznicah. Povpraševanje je bilo sedemkrat večje od ponudbe.

Kljub temu pa v oči bode dejstvo, da je zahtevani donos za obveznico, ki dospe leta 2048, znašal 2,625 odstotka, kar je skoraj desetkrat več, kot je znašal zahtevani donos za obveznico, ki je bila izdana za financiranje istega sklada novembra leta 2020 in zapade leta 2050. Takratni zahtevani donos je znašal 0,3 odstotka. Zvišal pa se je tudi razmik glede na nemško obveznico primerljive ročnosti, ta je s 25 bazičnih točk novembra leta 2020 poskočil na 80 bazičnih točk ob tokratni izdaji.

Okrevanje po pandemiji bo dražje

Zahtevani višji donosi bodo poskrbeli, da bo financiranje okrevanja evropskega gospodarstva po pandemiji veliko dražje, kot smo najprej predvideli. Dvig stroškov zadolževanja pa bodo še posebno občutile bolj zadolžene države evropskega juga, ki so v preteklosti z dragim zadolževanjem že imele težave in katerih zahtevani donos je tudi ob tokratnem dvigu obrestnih mer najbolj poskočil.

Pri grških in italijanskih desetletnih obveznicah smo tako v zadnjem letu lahko videli razpon zahtevanih donosov, ki se je gibal med približno 0,5 in 4,2 odstotka pri Italiji ter celo do 4,7 odstotka pri Grčiji. Samo za primerjavo, v istem obdobju se je razpon zahtevanega donosa na nemške desetletne državne obveznice gibal med približno –0,5 in 1,7 odstotka.

Potrebna evropska solidarnost

Sklad za okrevanje po pandemiji je nekakšen dokaz evropske solidarnosti. To pa bomo potrebovali tudi v prihodnjih letih, če želimo najranljivejše države obraniti pred težo njihovega lastnega dolga, ki so si ga nakopale pred pandemijo in ga med pandemijo samo še povečale. Mehanizmi Evropske centralne banke bodo morali nasloviti to vprašanje, v nasprotnem primeru pa se lahko v prihodnjih mesecih in letih ponovno pripravimo na zgodbe o nevzdržnosti dolga in nevarnostih ponovitve grškega scenarija v kakšni drugi državi.

Podivjana inflacija sili centralne banke v dvigovanje obrestnih mer, kar se neizogibno odrazi v višjih zahtevanih donosih, še posebno tistih z daljšim trajanjem. Moramo se zavedati, da se je obdobje zelo ugodnega zadolževanja končalo in da mu najbrž kar nekaj časa ne bomo več priča. Države lahko kratkoročno ublažijo stroške refinanciranja dolga tako, da se v večjem deležu, kot so to počele do zdaj, zadolžujejo z obveznicami s krajšim trajanjem. Na dolgi rok pa mora, kot omenjeno, svoje prispevati tudi ECB skupaj z drugimi evropskimi institucijami. Za kar pa bo nujno treba znova doseči konsenz in pokazati solidarnost znotraj Evropske unije.